Če se hoče, se da!!

0

BogdanŠ, 08.08.08 ob 17:52

Bravo! Pravilno razmišljanje. Sama bi ti lahko bila mama, pa sem svoje življenje živela popolnoma drugače od tebe. V družini štirje otroci, oče oficir, ki je prejemal sicer dobro plačo, a mama je bila doma in jo je bilo treba razdelit in jo imeti dovolj za cel mesec. Pa revica ni znala. Seveda zelo, zelo mlada se je poročila. Prišla iz bosanskih hribov v mesto s štirimi razredi osnovne šole. Pa tudi to ne bi bil hendikep, če ne bi bila vzgojena, da so moški vse na svetu in da smo ženske zato, da jim strežemo. Ampak morajo pa biti doma pri ženah, če ne, jih je treba iskat po gostilnah, dokler so otroci mali sama, potem pa je v detektivsko delo vedno bolj vpletala mene, ker sinovi so bili pa predobri za to delo. Aja, pozabila sem napisat, da sem edina hčerka, poleg treh bratov. Končala sem srednjo šolo. Delala kot uradnica na občini, potema se odločila, da grem gledat, kako dela proletariat in odšla v Elektrokovino. Tam dočakala stečaj in se znašla na borzi. Takrat bi vzela tudi delo čistilke, ampak mi ga niso hoteli dati, ker imam srednjo šolo. Pa nisem odnehala. Mali milijon prošenj sem napisala in končno mi je uspelo priti nazaj, tokrat lokalno skupnost, kjer sem ostala do svoje upokojitve. Vmes poroka, hitra ločitev, ostala sama s še ne dveletno hčerko, za katero pa je vzorno skrbel in še zdaj skrbi njen oče. V materialnem smislu. Vzgojila sem jo v delovno, pošteno dekle, ki dela doktorat iz filozofije. Vsega je bilo kot vidite: veselja, žalosti, sreče, nesreče. Le obupala nisem nikoli. In ko se je hčerka odločila, da bo šla študirat v Ameriko, sem rekla, pa saj imam veliko časa in se vpisala na višjo šolo v Mariboru. 12. 6. 2006 sem imela zagovor diplome, tisti dan se je mož doma poškodoval in po 12 dneh v bolnici umrl. Tudi nisem obupala. Mislim, da sem nekje že napisala, da me nič ni spravilo v obup razen mojih dragih sodelavk, ki so mi metale polena spet in spet. Bila sem leto dni pred upokojitvijo. In takrat sem obupala. Depresivna se nisem mogla pobrati in bi obupana storila neumnost. Ne privoščim vam, da zbolite, ampak dokler ne zbolite, ne morete vedeti, da se pa takrat resnično ne moreš pobrat. Rabila sem psihologa in psihiatra in zdravila in hčerko in prijatelje. No po šestih mesecih se je stanje izboljšalo in spet sem “stara” Slavica. Skrbim za starše, ki sta čisto onemogla. Bratje niti blizu ne pridejo. Sem se večkrat jezila, potem pa sem rekla, če sem se odločila, da bom skrbela zanju, bom to storila. Če moji bratje lahko živijo s tem, naj živijo, jaz ne morem. In moji prijatelji me tako poznajo. Ko se za nekaj odločim, to tudi dosežem. V letu, dveh, desetih. Mislim, da mi zdaj ni več nevarnosti, da bi spet zapadla v depresijo, čeprav zdravniki trdijo, da se zelo rada ponavlja. Več kot mesec dni sem v penziji, kupila sem si novi avto. Drug teden, ko poskrbim za mamo (moram jo odpeljat na očesno kliniko v Ljubljani), si bom vzela malo dopusta in grem gledat, kaj se dogaja. Res je, da je najbolj fajn, če sam dosežeš uspehe in rezultate v svojem življenju. Res mi ni bilo nič poklonjeno. Nikoli nisem delala na vrtu, zdaj vrtnarim kot velika, kosim travo, celo s “silkarco” sem že poskusila. Namesto fitnesa. Po nasvetu zdravnika še jemljem zdravila, ampak vsak mesec manjšo dozo, dokler ne bom prekinila. Tudi jaz verjamem, če se hoče, se da!

LEAVE A REPLY